ŽBUNJE (2020)
 

V vratih hladilnika so se nabirali 120 dia filmi, različnih vrst in z različno pretečenimi roki. Tako sem na počitnicah na hrvaški obali začela fotografirati divje rastline in nadaljevala v domačem Ljubljanskem botaničnem vrtu. Sledil je obisk različnih držav in mest, pri čemer sem vedno obiskala botanične vrtove in tako ujela rastlinje v vrtovih na Dunaju, v Zagrebu, v Pragi in Berlinu. Ko v vratih hladilnika ni bilo več filmov, sem v dar od prijatelja prejela staro jobo mašino za razvijanje filmov in se za nekaj dni zaprla v temnico.

 

Ob pregledu razvitih podob sem ugotovila, da rastlinju na podobi nekaj umanjka, umanjka mu rastlinskost. Skozi fotografski proces sem naravo oropala naravnega, ni imela več organskosti, bila je sterilna in nič več divja. Tako sem ji želela vrniti, kar sem ji vzela – fotografskemu sem začela nazaj dodajati naravno. Serija žbunje tako vsebuje z rastlinskimi barvili kolorirane podobe; pokrpane motive sešite z nitjo iz rastline juke; razkrojene fotografske filme, ki so bili zakopani v zemlji ter različne kombinacije rastlinskih delov s katerimi sem dopolnjevala motive. Žbunje, ki v srbohrvaščini pomeni grmovje, se mi je vedno zdela smešna beseda. A na drugi strani je njen zven  rahlo grob in divji ter me sam po sebi spominja na naravo. Upam, da sem svojim fotografijam uspela vrniti organskost divje narave in da jim lahko rečem žbunje.