top of page

RASTLINSKO (2024)

Človeštvo je v moderni dobi razvilo dvoumen in nedorečen odnos do svojega organskega okolja, ki ga najpogosteje imenuje narava. A to poimenovanje skriva nekatere temeljne pomenske pasti, ki so postale integralni del sodobnega vsakdana. Izraz narava namiguje na nekaj samoniklega, samovoljnega, neukrotljivega in nepredvidljivega, čeprav takšnega nedotaknjenega okolja, vsaj v t. i. razvitem svetu, praktično ni več. Tudi tisti najbolj idilični travniki in gozdovi običajno niso divji oziroma naravni, ampak so posledica večstoletnih in večtisočletnih človekovih intervencij, ki odražajo tendence sočasnih bivanjskih kultur.

 

Morda je človeška vrsta prav zaradi svojega vse bolj distanciranega odnosa do naravnega okolja tudi vse bolj obsedena z naravo in zemeljskim ekosistemom. V obdobju preteklih dvesto let, ko civilizacija svoj uspeh meri le še z materialnimi pridobitvami in znanstvenim napredkom, je ravno narava postala izjemno občudovana in idealizirana. Če so ljudje v preteklosti gojili nekakšno strahospoštovanje do okolja, ki je lahko s svojimi elementi odločalo o življenju in smrti, je človek v industrijski dobi naravo navidezno obvladal in ukrotil. Hkrati ga je vse večja gostota umetelno ustvarjenih struktur iztrgala iz surovosti organskega okolja in ga potisnila v varna in izolirana bivališča urbaniziranega sveta.

 

Z razvojem znanstvene misli se je začelo razvijati tudi zavedanje o naravi in organskem svetu, ki ju je človek v svoji razsvetljeni fazi želel pobližje in racionalno spoznati. Takrat so se pojavile hibridne strukture, kot sta denimo herbarij ali vrt; obe sta plod človeškega delovanja, ki želi znanstveno popisovati, oblikovati, nadzorovati in urejati floro (in favno) svojega zaznavnega sveta. Vrt in herbarij sta ultimativni manifestaciji človekove želje po prevladi nad svojo organsko okolico, saj ohranjata neposreden stik z naravnimi elementi, hkrati pa jih prikrojita človekovi volji in želji. Ta tanka meja med organskim in umetelnim je tudi izhodišče delovanja fotografinje Tilyen Mucik, ki se v svoji umetniški praksi posveča opazovanju in dokumentiranju rastlinskega sveta. V svojih podobah izhaja iz primarne fascinacije nad živim, organskim in nerazumljenim svetom rastlinske vegetacije.

 

V prvi vrsti jo nemara žene njena osebna strast in ljubezen do najrazličnejše flore, ki jo obdeluje tako na poklicni ravni, saj se ukvarja z vzgajanjem rastlin, kot na ravni svoje umetniške prakse, v kateri so rastline njena osrednja inspiracija in motiv. Njena dela so najpogosteje utemeljena na potrebi po fotografskem eksperimentiranju, njene podobe, kompozicije in serije fotografij pa so često ustvarjene po principih herbarija. Rastline namreč dokumentira na način portreta, da bi tako izpostavila njihove individualne značilnosti, organske teksture, vzorce, žile, oblike in strukture. Hkrati jo zanima sobivanje rastlin v delno kontroliranih okoljih, kot sta na primer vrt ali park.

 

V reprezentaciji najrazličnejših rastlinskih vegetacij se Mucik ključno naslanja na medij fotografije, ki je zanjo nekakšen vmesnik za ohranjanje zadostne distance do njenega subjekta – rastline. V ciklusu Rastlinsko stopi še korak naprej od arhetipske fotografske podobe, saj za nosilce izbranih del uporabi rastlinske liste. Njen fotografski postopek je analogen, pri čemer se osredotoča na eksperimentalne načine tiska podob in uporablja organska barvila. Njene podobe so nato izpostavljene različnim zunanjim dejavnikom, še zlasti svetlobi, ki odrejajo njihovo nadaljnje življenje, na katerega umetnica nima več odločujočega vpliva. V svoji umetniški praksi, še zlasti pa v pričujočem delu, tako dosledno združuje polja, kot so biologija, botanika in kemija.

 

Ustvarjalno prakso umetnice v prvi vrsti zaznamuje nepopolnost eksperimentalnega fotografskega procesa, kakor tudi nepopolnost organskih oblik, ki so integralni del rastlinskega sveta in predstavljajo nasprotje človeški težnji in zmožnosti ustvariti skoraj popolno simetrijo in geometrijo. Delo Rastlinsko je zasnovano kot nekakšen fotografski herbarij, ki neizbežno napeljuje na ambivalentno razmerje med človeško kulturo in samoniklo naravo, kakor tudi na paradoks njune prepletenosti; v svojih delih namreč večinoma upodablja sobne in vrtne rastline, ki so pogosto plod biološke genetike. V simetričnem in skrbno oblikovanem redu spominja tako na vrt kot na herbarij, pri tem pa namiguje na večplasten odnos med človekom in njegovim okoljem. Na eni strani želi človek ukrotiti naravne procese in si jih podrediti v svojo korist, na drugi strani pa je vedno znova očaran nad divjostjo, okrutnostjo, trdoživostjo in samovoljo narave.

 

Miha Colner

 

 

bottom of page